Po več kot osemdesetih letih se folklorno gradivo v slovenskem terskem narečju, ki ga je leta 1940 v vaseh Ter, Breg, Podbardo in Fejplan zbral in zapisal etnolog, akademik ter strastni zbiralec in preučevalec ljudskega izročila Milko Matičetov – takrat je bil še študent v Padovi – končno vrača okolju, kateremu pripada. Pomemben del bogate terske kulturne dediščine je namreč danes zbran v knjigi ‘Folklorno gradivo iz Tera – 1940. Terenski zapisi Milka Matičetovega’, ki so jo uredili Barbara Ivančič Kutin, mladi raziskovalec Rok Mrvič in Monika Kropej Telban (napisali so tudi spremna besedila) in jo je letos izdal Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Izredno dragoceno publikacijo, ki je obenem poklon terskemu narečju, ki priča o slovenski
prisotnosti v teh krajih, in samemu Milku Matičetovemu ter njegovemu pomembnemu raziskovalnemu delu, kot je izpostavila predsednica
SKGZ Ksenija Dobrila, so predstavili v nedeljo, 31. julija, v Bardu, v
okviru tradicionalnega praznika bivših izseljencev. O sami knjigi in
terenskih raziskavah Milka Matičetovega v Terskih dolinah je med
dogodkom, ki ga je vodil domači kulturni delavec Igor Černo, spregovorila Barbara Ivančič Kutin.

Odlična pripovedovalka
Regina Kramaro – Kolićésa in drugi informatorji. Milko Matičetov je v Terskih dolinah julija in avgusta 1940 preživel približno štiri tedne in se v ta najbolj zahodni del slovenskega kulturnega prostora vrnil še na silvestrovo, tako da je prav tu pričakal leto 1941. Po začetnih težavah, da bi našel pričevalce, se je kar naenkrat ‘odprlo’: za Matičetovim so nekega dne v Podbardu stekli otroci in mu povedali, da želi Regina Kramaro – Kolićésa govoriti z njim. Izkazala se je za odlično pravljičarko, eno najboljših, s katerimi je slovenski etnolog sodeloval. Sama mu je povedala 17 pravljic, sicer pa je imel Matičetov skupno kar 42 informatorjev. Zanimivo je, da so bili med njimi tudi otroci, dvanajst jih je bilo mlajših od 20 let, eden, Lidio Gobić, je bil star samo 10 let. Na koncu je Matičetov v približno štirih tednih zbral kar 110 enot folklornega gradiva: največ je bilo pripovednih enot (47), od katerih se jih skoraj polovica uvršča v mednarodno klasifi kacijo oziroma tipni indeks pravljic in pripovedk ATU, nato so tu še pregovori in reki, uganke, zagovori, ljudske pesmi, vaške zbadljivke, primeri otroške folklore, kot so prstne igre, pa še enote, povezane s šegami, navadami in zdravljenjem.

Uresničili Matičetovo željo, po srečnem naključjupa našli tudi terenski zvezek
Sam Milko Matičetov je omenjeno gradivo že pred letom 1950 želel predstaviti v knjigi in je zanjo pripravil tudi idejno zasnovo. Takrat pa je bil še neznan raziskovalec in za knjigo ni dobil potrebnih sredstev. Gradivo je tako še naprej hranil doma, po njegovi smrti pa jih je dobil Inštitut za slovensko narodopisje, kjer so ob stoletnici rojstva začeli pregledovati to njegovo zapuščino in odločili, da izdajo knjigo tako, kot si jo je zamislil že sam Matičetov, uredniki pa so dodali še spremne študije oziroma uvodna besedila. Šlo je za izredno zahtevno delo: Matičetov je namreč pri svojem terenskem delu v Terski dolini – takrat magnetofona še ni imel – gradivo najprej zapisal v beležnico, ga še na terenu prvič prepisal, kasneje uredil in na novo prepisal ter na koncu še pretipkal in dodal prevode v knjižno slovenščino, opombe in še druge podatke. Tako so morali najprej pregledati vse rokopisein tipkopise ter vse skupaj vnesti v računalnik, kar je bil velik izziv, s katerim pa se je uspešno spopadel Rok Mrvič. Uredniki so Matičetove izsledke postavili v zgodovinsko-
-geografski, kulturno-jezikovni in dokumentarno raziskovalni okvir.
S terskim narečjem so se pravzaprav ukvarjali številni raziskovalci – še pred Matičetovim je bil to na primer J. Baudouin de Courtenay, kasneje tudi Pavle Merkù in danes Matej Šekli ter Janoš Ježovnik -, prav tako najdemo številne pripovedi v zbirkah Mlada lipa in Lučice na oknah Brune Balloch, Matičetove raziskave pa nekako vse to dopolnjujejo, saj segajo v obdobje, ko ni bilo ničesar. V knjigi so tudi Matičetovi spomini in (samo)refl ektivni pogledi na delo v Teru in njegovi teoretični premisleki. Sledi še analiza gradiva in jezikovnouredniški posegi ter opis glasovnih in naglasnih značilnosti terskega narečja, glavni del knjige, ki jo bogatijo tudi ilustracije beneške umetnice Luise Tomasetig, stare fotografi je in prikazi Matičetovih rokopisov in tipkopisov, pa predstavljajo zbrana besedila v terskem narečju in v knjižni slovenščini, ki jih spremlja slovarček izbranih izrazov. Kot zanimivost je Barbara Ivančič Kutin še dodala, da so v času pregledovanja gradiva v Inštitutu za slovensko narodopisje obžalovali, da nimajo terenskih zvezkov, prav takrat pa se je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani oglasil brezdomec, ki je želel prodati rokopis, za katerega se je izkazalo, da je izgubljena beležnica z zapiski iz Terske doline. Zvezek hrani NUK, sami pa so ga skenirali in uporabili pri pripravi knjige.